Čedalje bolj spoštujem tako sebe, kot druge in se ne razburjam za vsako luknjo na katero naletim pri mojem koraku življenja. Zavedam se, da je prav ta luknja, katera mi je za minuto preprečila potovanje naprej bila namenjena, da se za hip ustavim, zadiham in pogledam okoli sebe. Si ogledam okolico in vidim, koliko lepših in lažjih poti je okoli mene, medtem, ko sem trmasto in slepo hodila le naprej, pa čeprav sem vedno znova zdrsnila nazaj na mesto začetka.
Ni potrebe po jezi in vzkipljivosti, saj potem nisi dosti drugačen od osebe, katera te je pripeljala do te stopnje.
Preprosto vdihni življenje, obidi luknjo in najdi drugo pot. Morda bo res daljša, vendar slajša, še posebaj ko bomo lahko na vrhu vdihnili uspeh, katerega bomo z vztajnostjo ustvarili sami. <3
AngelsLoveYou2 <3
Ni komentarjev:
Objavite komentar