1. november - spomin na naše ljubljene

Zopet je pred vrati  tisto temno vzdušje, kateri me ovija v meglico žalosti in nemoči. Ko stojim pred zadnjo postajo mojih ljubljenih... takrat mi vedno roji ena in ista misel, eno in isto vprašanje...tako blizu tebe a hkrati svetove narazen. ZAKAJ?!!! Liste življenja obračam brez tistih, kateri so svojo zlato knjigo že napisali in jo zaprli za večno. Pa vendar ne moram mimo vprašanja,.. ZAKAJ potrebujemo za to praznik? Mar se svojih ljubljenih ne spominjamo vsak dan? Jih ne nosimo v srcu? Ne živijo v nas samih, v naših smehih, sreči in veselju? Mar smo res tako daleč, da nas mora koledar spomniti na čas, da prižgemo svečko in jih obiščemo? Sama verjamem, da ni vse v 1, novembru. Spomin na njih živi v nas samih. Ne spominjajmo se njihovega odhoda, ampak njihovih rojstev, dogodivščin in tega kar so nas naučili, ko so bili živi. Zakaj pogrevamo žalost, ko pa nas lahko greje spomin na njihovo srečo in življenje, katerega so delili s teboj.
Tudi današnji čas je lahko lep, zato ne pozabi živeti. Ne hodi po svetu, kot bi te nosila megla, temveč se predaj soncu, objemi ga, ljubi ga. Prav vsi naši ljubljeni so ob nas. Morda jih ne vidimo, pa vendar so tam... srečni in mirni. <3