Ko se v življenju nečesa tako močno oklepamo, pozabimo živeti sedanjost. Tisti mali glasek v naših mislih, kateri nas priganja naj ne oprostimo, ne pozabimo občutkov, ki smo jih občutili in katera so nas prizadela. Nenehno imamo v mislih le obtožbe, slabe misli in občutek, da smo bili prikrajšani za nekaj lepega. pa vendar si največjo krivico delamo sami s tem, ko ne pustimo preteklosti oditi v svoj čas in sami nadaljujemo pot v prihodnost. S temnimi mislimi, skrbmi in težavami smo tako preobremenjeni, da ne vidimo sonca na nebu, glasbe gozda in življenja kateri nas obdaja. S tem, ko ne izpustimo preklosti, dušimo sami sebe, ter zavezujemo lastno dušo k tlom, namesto, da bi ji pustili leteti tja kamor jo kliče življenje.
Res je, bili so trenutki, ko je vsak izmed nas trpel, bil prikrajšan in bil obdan z žalostjo in izgubo. Pa vendar so tudi trenutki, kateri so obdani z srečo, smehom in veseljem. Držimo se lepih stvari, katere nas izpopolnjujejo, osrečujejo in ob katerih duhovno rastemo. S tem ko verjamemo vase, delamo stvari v katerih uživamo,... v svoje življenje privabljamo prave ljudi in stvari.
Pot bo včasih hitro vodila navzgor, kateri bo lahko sledil še hitrejši padec, vendar se zavedaj, da si medtem, ko si padel odšel le po zalet, kateri ti bo pomagal, da boš dosegel svoj cilj. <3
AngelsLoveYou2 <3
Ni komentarjev:
Objavite komentar